Drugi pohod v šolskem letu 2013/14 je potekal na območju občine Črnomelj, in sicer na trasi: Črešnjevec pri Dragatušu - Knežina - Belčji Vrh - Mala Lahinja - Pusti Gradec. Izbrali smo območje, ki predstavlja del obširnejšega Krajinskega parka Lahinja, enega izmed območij, ki jih posebej ščitijo državni predpisi o ohranjanju naravne in kulturne dediščine kraške Bele krajine.
Območje se razprostira v osrčju belokranjskega kraškega ravnika, na njem pa izvira osrednja belokranjska reka, Lahinja. Udeleženci so spoznavali del območja od zaledja njenega izvira (njeno povirje) preko njenega izvira in začetnega (7 km dolgega) toka do večjega okljuka pri vasi Pusti Gradec.
Tokratni pohod sta udeležencem z vodenjem popestrila odlična poznavalca območja, hkrati tudi vodnika po KP Lahinja in hkrati tudi člana krožka Ana in Danijel Klepec.
Pohod se je začel v vasi Črešnjevec pri Dragatušu, ki leži nekoliko vzhodno in nad izvirom Lahinje in sodi v njeno povirje. Vaški vodnjak, ki je bil obnovljenem v sklopu projekta »Kali, ribniki in izviri: naša preteklost-naša prihodnost« je predstavila članica Ana Klepec. Povedala je, da gre za poseben tip zidanja vodnjaka, ki je prisoten samo še v eni vasi - na Belčjem Vrhu. Vodnjak je bil zgrajen v drugi polovici 19. stoletja, narejen pa je tako, da zbira meteorno vodo oz. kapnico. Črešnjevec pri Dragatušu je namreč brez površinskega vodnega toka, prav tako pa v vasi ni sledu o kakšnem studencu oziroma kraškemu izviru. Udeleženci so izvedeli še, da se je v vasi močno spremenila struktura prebivalstva glede na starost, saj se je zaradi neprijaznih življenjskih pogojev v svet odselila večina vaščanov. Danes v njej živijo redki posamezniki visoke starosti. Kljub vsemu vas na prvi pogled sploh ne deluje zapuščeno in opazovalca zelo preseneti pogled na nekatere novogradnje, ki jih predstavljajo vikendi, projekt obnove vodnih virov pa je začrtal smer preobrazbe vasi v turistično destinacijo, saj poleg vodnjaka v njej obnavljajo tudi nekatere tradicionalne gospodarske objekte - kašče in skednje.
Pohodnike je čakala pot proti izviru reke Lahinje, ki je peljala po kolovozih in asfaltiranih cestah skozi vas Knežina. Od vasi Knežina se pot spusti proti izviru Lahinje, ki se nahaja tik pod to vasjo in hkrati tudi tik pod vasjo Belčji Vrh, ki leži naprej od izvira.
Izvir reke Lahinje je stalen in nikoli ne presuši, saj se v okoliškem podzemlju vedno zbere dovolj vode, ki se izlije na površje in polni strugo reke Lahinje. Izvir ima ime Zajem in je bil od nekdaj pomemben vir vode za okoliško prebivalstvo, o tem pa priča njegova urejenost. Je obzidan, ima stopnice in tudi vidno območje nekdanjega perišča. Poleg tega zelo vodnatega izvira je v tem območju še en izvir reke Lahinje, ki pa izvira zgolj 50 m višje v gozdnem zatrepu izpod strmega brega. Ta izvir je občasen, udeleženci pa so lahko jasno prepoznali njegov obstoj po suhi strugi, ki poteka v smeri glavnega izvira. Na tem območju naj bi nekoč stal grad. O tem naj bi pričale skale v bližini.
Podzemeljska voda oz. njena gladina je pod glavni izvirom tik pod površjem, posledice zasičenosti podzemeljskega vodonosnika pa lahko opazimo že neposredno nad izvirom reke, okrog njene struge - močvirnat predel oz. t.i. Lahinjski lugi.
Članica Ana Klepec je udeležence opozorila na posebnost območja ob izviru in jim razložila zakaj je postal zaščiteno območje. Gre za naravni rezervat - mokrišče, ki predstavlja dom številnim živalskim in rastlinskim vrstam posebej prilagojenim na mokrotni biotop. Kot zanimivost je udeležencem omenila endemsko vrsto želve na mokriščih belokranjskega kraškega ravnika, želvo sklednico. Poleg želve sklednice na tem območju živijo tudi vrste ptic (vodomec najbolj razpoznaven in značilen med vsemi), žab, kačjih pastirjev in ostalih dvoživk.
Naslednja točka ogleda na poti je bila pod vasjo Mala Lahinja, pot do tja pa je peljala skozi lepo in zgledno urejeno vas Belčji Vrh, v kateri tudi narašča število vikendov, poleg tega pa v njej prebiva tudi angleški par. V vasi ni nobenega površinskega vodnega vira, tika nad izvirom Lahinje na samem vstopu v vas pa je moč opaziti vodno črpalko, ki jo sofinancira Evropski sklad.
Pot, ki pelje do vasi Mala Lahinja poteka rahlo stran od same struge reke Lahinje, ki se vije desno skozi ravnik z vmesnimi gozdnimi zaplatami. Ta pot pelje tudi do odcepa tik pred kapelico pod vasjo Mala Lahinja, ki vodi do sledečih naravnih znamenitosti: kraška jama Zjot (Džud), udorna vrtača Glušenka in močvirnat biotop na glineni podlagi - Mlaka. Dostop do kraške jame Zjot fizično več ni mogoč. Kraška jama se povsem zarašča. Iz poti je neposredno vidna samo Mlaka, na njenem območju so strokovnjaki z vrtanjem ugotavljali pojavnost rastlin skozi daljšo geološko zgodovino. Namreč, na mokriščih se dlje časa ohranja pelod rastlin, ki ga potem lahko prepoznajo in sklepajo na naravno rastje v posameznih obdobjih. Tukaj naj bi tako včasih raslo mnogo več bukve.
Udeleženci so ubrali pot mimo kapelice pod vasjo Mala Lahinja in po cesti proti Črešnjevcu pri Dragatušu preko lesene brvi, ki prečka strugo reke Lahinje.
V gozdu so si lahko ogledali obzidan kraški izvir pod lipo, ki leži tik ob strugi reke Lahinje in se izliva vanjo. Izvir je še vedno čist in neonesnažen, nekoč pa je igral pomembno vlogo predvsem za prebivalce nad njim ležeče vasi Črešnjevec pri Dragatušu, saj vodnjak na kapnico na bolj sušnem kraškem svetu ni zadostoval. Na tem mestu so številne ribe, ki prebivajo v Lahinji in bi jih naj bilo več kot 20 vrst, poleg tega pa so prisotni tudi rečni raki, ki signalizirajo čistost vode.
Udeležencem je bila omenjena še ena vodna posebnost KP Lahinja, in sicer izviri termalne vode, ki prihajajo na dan skozi razpoke ob tektonsko pretrti kamnini. Gre za hipotermalne izvire s temperaturo 18°C. Tudi kadar pozimi temperatura podzemeljske vode dosega zgolj 2°C, temperatura teh izvirov ostaja 18°C.
Naprej je pot peljala najprej nazaj iz gozda in potem v smeri toka reke Lahinje, neposredno ob ograjenem poplavnem območju reke, ki je danes v uporabi kot pašnik za govedo.
Na tem območju prihaja do sotočja reke Lahinje in reke Nerajčice, kar močno poveča količino vode v relativno plitvi začetni strugi Lahinje in ob visokih vodah povzroči obsežne poplave, kjer je pod vodo vse območje na sliki in vse do ograje, ki hkrati ločuje gozdno pot proti Pustem Gradcu in omenjeni pašnik.
Na tej točki so bili udeleženci še enkrat opozorjeni na pomen mokrišč, tokrat se je izpostavila njihova čistilna sposobnost. Mokrišča s svojim rastlinstvom imajo namreč to moč, da prefiltrirajo (za človeka in živali) strupene ostanke gnojil, tako da je na tem območju (za razliko od plitvega kraškega območja) možna zmerna raba omenjenih sredstev.
Od tu so se udeleženci podali po gozdni poti vse do končne destinacije - Klepčevega mlina v Pustem Gradcu.
Ob gozdni poti lahko udeleženci opazujejo tok Lahinje, ki se v tem delu (zaradi sotočja z Nerajčico) poglobi in ustvari globljo dolino s premerom med 20 in 50 m. Tudi tukaj ob bregu na plan prihajajo podzemeljski kraški izviri, kot izvir po imenu Vidrina. Svoje ime je dobil po svojem prebivalcu, vidri, ki je evropsko ogrožena živalska vrsta. Ob samem toku je mogoče opaziti tudi številno izruvano drevje, ki pada v vodo in ustavlja ter zajezuje pretok reke.
Prihod udeležencev v Pusti Gradec je pomenil tudi končno postojanko. Pusti Gradec je zelo zanimiva lokacija, kjer je možnost doživeti mnoge kulturne znamenitosti, med njimi posebej izstopajočo cerkev Vseh svetnikov in Klepčev mlin s pripadajočo žago venecijanko, nikakor pa ne gre spregledati zgodovinskih dejstev, ki so priča temu, da je ta lokacija od nekdaj igrala velik pomen za poselitev. Domačina in vodnika sta udeležencem razkazala zanimivo okolico ter povedla številne zanimive stvari, vezane neposredno na lokacijo. Na tem mestu reka Lahinja naredi velik okljuk in teče naprej vrezana v skalno brežino. Njen tok je omogočal delovanje mlina, ki še danes deluje in ga pri življenju ohranjata njegova lastnika, Ana in Danijel Klepec.
Udeležence sta seznanila s posledicami poplavljanja reke Lahinje, kar ob višku vode vpliva tudi na zalitje mlina. Tako sta velikokrat prisiljena reševati lesene konstrukcije mlina in jih prenašati na suho, sicer bi vse hitro zgnilo in propadlo. Povsod okoli njune domačije naj bi pod zemljo ležali ostanki, ki pričajo o življenju izpred več kot 6 tisoč let, povedala pa sta da jih na plano pogosto prinesejo tudi krtine.
Območje je povsem kraško, neprijazno za poljedelstvo in poleti zelo razgaljeno, kar pa se rešuje tudi tako, da se dovaža zemlja iz drugod. Na takšen način sta si celo uspela ustvariti pogoje za vrtičke in pridelavo lastne zelenjave.
Lokacija je zanimiva tako iz naravnega kot kulturnega zornega kota, saj na relativno majhnem območju ponuja toliko zanimivega, da človek ob enkratnem obisku nikakor ne more doživeti vsega.
