1. dan - 18. februar 2016

Ja, prvič.

V redu.

Naša je ful manjša. Bolj sem navajena na našo šolo, zato mi je bolj všeč naša.

Mislim, da ne.

Ja

Super, ker poznam tudi veliko učencev iz te šole.

Naša je malo novejša in je poimenovana za mavrično šolo, drugače pa je tudi ta barvna in velika.

Zelo odprta, ker imaš lahko zelo veliko pogledov na to temo in smo že pripravili veliko skic. Mislim, da je tema super.

Neke vrste možgane, ki so na eni strani bolj zadržani, na drugi pa bolj odprti, pisani in barvni. To naj bi predstavljalo "Adijo pamet ...".

Ker mi je bila najbolj všeč in nisem še nikoli poskusil izdelovati keramike. Zato sem se tudi odločil, da bom poskusil.

Boljša kot naša, večja je, bolj moderna.

Dobro.

Po slovensko.

Ker je zanimiva.

Dobro je, lepo.

Ne vem še.

Ja, prvič.

Zelo dobra.

Morali bi se pogovarjati več slovensko.

Zdi se mi, da lahko iz lesa delam dvodimenzionalne, trodimenzionalne skulpture.

Ja, vem. Ustvaril bom zanimivo združeno bitje. Ne vem, kaj bo, skulpturo.

Zanimiva. Zdi se mi, da lahko veliko narediš s tem naslovom, lahko ga jemlješ zelo različno.

Vaša šola je večja od naše. Nas je na šoli manj kot sto. Kar se tiče opreme, pa sta si šoli zelo podobni.

Ker tega še nisem počela in bi rada poskusila tudi to, zanimivo je.

Tema "Adijo pamet ..." je zanimiva, a zahtevna tema. Lahko se naredi veliko zanimivih kipov.

Vzdušje je dobro. Stikov za zdaj še nisem navezala.

To je pa skrivnost.

Sem Katarina Radeljak, prihajam iz Osijeka.

Rada rišem.

Da, prvič sem na MKKMČ.

Lepo je.

Niti ne.

V redu je.

Da. Dobra je.

Ne vem, kako naj to opišem. Spontano.

Sem Maja Alemtijević, živim v Bosni in Hercegovini v kraju Živinice. Hodim v 9. razred, imam 14 let.

Že sedem let in pol treniram košarko, plešem tudi hip-hop.

Rišem.

Sem. Super je, všeč mi  je.

Dobro se počutim.

Vsi smo tiho. 

Ime mi je Bernard Kovač, živim na Hrvaškem v vasi zraven Osijeka. Imenuje se Ernestinovo. Hodim v 5. razred osemletke. Treniram nogomet in borilne veščine.

Ne.

V resnici so nas poklicali iz šole.

Pa, lepa je. Simpatični so.

Zdi se mi zabavna.

Niti ne.

Ne, to mi je prvič.

Nekaj sem si že prej zamislil in bom to poskušal narediti.

Sem Vasja Nanut, profesor likovne vzgoje. Učim umetnost na osnovni šoli.

Letos sem že četrtič mentor te delavnice. Pridem rade volje, ker je super.

Na vsako temo se da ustvarjati, sploh če je tako široka.

Kar me je zelo presenetilo, je bilo, da vsa šola živi in dela s kolonijo. Vsak je do petih popoldan tukaj in natančno ve, kaj je njegovo delo. To mi je bilo fascinantno, ker je malo takšnih šol.

No, montažna plastika je zelo zanimiva, ker dopušča veliko možnosti ustvarjanja otrokom. Meni osebno je sicer najbližje keramika, ampak  najdem se tudi v vseh kiparskih tehnikah.

V prostem času se ukvarjam samo s keramiko, saj nimam časa za kaj več.

Menim, da so odlični.

Prvotni namen je spodbujanje ustvarjalnosti pri otrocih. Da učencem dopustimo, da svobodno ustvarjajo, da izkoristijo svoje potenciale. Seveda pa je pomembno tudi druženje, prijetno vzdušje … Pa tudi mentorji se ogromno pogovarjamo med seboj. Na nivoju otrok in mentorjev je to zelo pozitivna izkušnja.

Ja, upam, da se vidimo na 50. koloniji.  (Smeh.)

Sem Damijan Kracina, akademski slikar. Prihajam iz Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Učim predmet plastično oblikovanje, ki ga imajo gimnazijci v 3. letniku, delam pa z glino in s papirjem.

Velikokrat sem se že peljal mimo, nisem pa še bil tukaj. Zdi se mi zelo lepo. Danes smo šele prišli, pa bom jutri kaj več povedal, zaenkrat je odlično.

Zelo velika šola, prostorna, zračna pa tako veseli otroci so tukaj …

Delavnica je opremljena, material imamo, tako da je super.

Letošnja tema »Adijo pamet…« je zelo zahtevna, ker lahko upodobiš karkoli, tako da ne vemo, kaj vse bo nastalo iz tega.

Ja, prvič sem, tako da ne morem govoriti o temah prejšnjih let.

Menim, da je namen takšnih kolonij, da se mladi družite, da spoznavate umetnost, različne materiale, da ustvarjate, da se ta žilica v vas sproži - kreativnost, tako da je to zelo zanimiva stvar.

Jaz sem kipar, ukvarjam se z različnimi tehnikami, slikam in tudi s filmom se ukvarjam, delam z lesom, ampak večina mojih izdelkov je iz plastičnih materialov.

To, da naj bodo ustvarjalni, radovedni, naj jih umetnost zanima … To, kar počnejo, naj počnejo zares in skoncentrirano, saj bodo tako uspeli v življenju.

Sem Dragan Karlavaris iz Novega Sada iz Srbije.

Sem mentor dvema učencema iz Srbije.

Sem, večkrat, v Črnomlju sem že četrtič.

Zelo dober, projekt je neobičajen.

Pomembno je, da vidimo, kako ljudje iz različnih delov sveta ustvarjajo, da se družimo …

Podobna tema je bila že lani, ampak se mi zdi zanimiva, saj mora biti vedno dovolj široka, da lahko otroci nanjo ustvarjajo. Če je ozka, ne moremo imeti širokega spektra idej.

Sem umetnik, toda nisem kipar. Sem grafični umetnik. Težko je reči, saj je pomembno, katera delavnica je določenemu otroku najbližje. Meni se zdi zelo zanimiva montažna plastika in tudi mentor je dober.

Svobodno naj ustvarjajo in naj imajo radi to, kar delajo.