Prvi pohod je potekal v torek, 14. maja 2013 na območju občine Metlika, in sicer je pot potekala: Bojanja vas – Krašnji Vrh – Radovica.
KIPINA JAMA
Prva postojanka je bila že v vasi, in sicer so si udeleženci ogledali t.i. Kipino jamo (Kipovo jamo), ki je v bistvu kraško stopnjasto poševno brezno. Brezno je globoko 35 m, nahaja pa se na nadmorski višini 398 m. Točka je zanimiva z vidika pridobitve vpogleda v podzemeljsko pretakanje voda na krasu, saj so kraška brezna podzemeljski kraški pojav, ki priča o smeri in moči podzemeljskega vodnega toka. Ta informacija pa je izjemnega pomena za prebivalce kraja in vodnega kraškega zaledja, saj nam govori o veliki občutljivosti le-tega na vse vrste onesnaževanja površja. Bojanja vas je v tem pogledu precej zanimiva postojanka, saj se v njej nahaja še nekaj brezen (Kadiševa jama, Petričev rov, Šulnovka, Tončikova jama in Talarnica) enakih ali malo manjših dimenzij. Na kraju ogleda Kipine jame smo zasledili sledove onesnaževanja. Ljudje so jo v preteklosti uporabljali kot odlagališče gospodinjskih in kosovnih odpadkov, danes je sicer dostop ograjen z leseno ograjo in zaprt z drevesnim rastjem, poleg pa stoji opozorilna tabla, ki prepoveduje odlaganje odpadkov.
Pot se je nadaljevala mimo vaške cerkve in lipe, ki naj bi po pričevanjih domačinov štela tudi več kot 300 let.
Naslednja točka na naši poti je bil kraški izvir Vušivka.
VUŠIVKA IN VINTA, VAGA
Vušivka je kraški izvir, ki teče iz skalnega studenca in nikoli ne presahne. Ime je dobil po Ušivski gori, ki leži nekoliko višje. Njegov povprečni pretok (v najsušnejšem obdobju leta) znaša 0,1 l/s in je včasih predstavljal pomemben vodni vir za vaščane. O njegovi pomembnosti priča tudi tehnična in kulturna dediščina, ki obnovljena stoji poleg njega - vodnjak na vzvod. Zaradi tipologije gradnje je ta vodnjak še posebej etnološko in prostorsko zanimiv, saj predstavlja enega zadnjih še ohranjenih, včasih značilnih vodnjakov za Belo krajino. Gre za Panonski vodnjak (v Beli krajini so mu rekli vinta, vaga oz utež), saj Bela krajina po kulturni regionalizaciji spada v panonsko kulturno območje. Konstrukcija je lesena, na njo pa je preko lesene palice in verige pričvrščeno vedro za zajemanje vode. Vodnjak na vzvod je moral biti na drugem koncu obtežen z utežjo (kamen, les) ki je le rahlo težja od samega vedra. Za zajemanje vode je tako bilo potrebno zgolj rahlo potisniti, pri dvigovanju pa je sam mehanizem delo močno olajšal. Vodovod so vaščani Bojanje vasi dobili leta 1965, do takrat pa je Vušivka predstavljala njihov osrednji vodni vir. Velik pomen izvira je omenjen že v zgodovinskih zapisih iz časov Savske banovine.
Pot se je naprej vila skozi gozdno cesto in potke. Naslednja zanimiva naravna točka je bila Mlinška jama in suha (fosilna) struga potoka Jamnik.
MLINŠKA JAMA IN FOSILNA (SUHA) STRUGA POTOKA JAMNIKA
Približno dvajset minut hoje po gozdni cesti smo prišli do še enega kraškega brezna, ki je vidno že iz same ceste in leži na levi strani. Gre za ponorno brezno potoka Jamnika, ki se razprostira v dimenzijah 10 m globine in 10 m dolžine. Brezno se nahaja na nadmorski višini 437 m. Ob visokih vodah na krasu na drugi strani brezna potok privre na plan in po (do prej) suhi strugi skozi gozd teče proti približno 250 m oddaljenemu, še enemu ponornemu tektonskemu breznu z imenom Pečenevka (417 m n.v.). To tektonsko brezno je izjemno zanimivo, saj je vanj pada slap visok kar 48 m in je najvišji slap te vrste v Sloveniji. Lokacija brezna je točno na državni meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, meja pa potek prečno na brezno.
Po približno petnajstih minutah hoda po rahlo dvignjenem gozdnem terenu so udeleženci dosegli naslednjo točko – izvir Orehovec in kal.
IZVIR OREHOVEC IN KAL
Izvir Orehovec in kal pod njim se nahajata znotraj naslednjih naravovarstveno pomembnih območij: hidrološka, ekosistemska, zoološka in botanična naravna vrednota lokalnega pomena Orehovec. Izvir na površje teče iz obzidanega skalnega studenca s kamnito nišo v katero je postavljen Lurd (Kipec lurške Marije). Prepričanje je, da lurška Marija ščiti vodo, njeno čistost s tem pa tudi ljudi, ki jo pijejo. Takšni praksi obeleževanja vodnih virov smo priča na več lokacijah kraških izvirov v Beli krajini. Le streljaj od studenca se nahaja kal s površino okoli 30 m2 (5 x 6 m). Kal se napaja z izvirsko vodo, kar ni tako pogosto, saj več kot 60 % kalov v Beli krajini polni predvsem deževnica. Kal in njegova okolica sta vidno urejena, prav tako ni videti nikakršnih sledov onesnaženosti oziroma malomarnega ravnanja v neposredni okolici. Za kal je izjemnega pomena, da njegova okolica ostane zaščitena pred onesnaževalci in da ostane kar se da naraven v vseh pogledih, saj je njegova vloga v naravi izjemna. V tem kalu domuje kar nekaj zanimiv živalskih vrst: Polži (Srednja haufenija, Vitka iglica), Rjava žaba (Sekulja), Navadna krastača in pupki (Hribski Urh, Planinski pupek). Kal je nekoč služil predvsem vaščanom in vaščankam nad njim ležečega Krašnjega Vrha, ki so spodaj zajemali vodo za pranje, pitje in napajanje živine.
KRAŠNJI VRH
Krašnji Vrh je ena najvišje ležečih vasi v Metliki (526 m n.v.). Zaradi te lege in nadmorske višine so na najvišji točki vasi postavili 17 m visok razgledni stolp, ki omogoča dober razgled po celi Beli krajini in širše. Poleg stolpa stoji koča Planinskega društva Metlika, ki jo obkrožajo številne drevesne vrste. Iz Krašnjega Vrha izhajajo znameniti možje družine Režek: Peter Režek (1837 - 1919) je bil duhovnik v Starem trgu ob Kolpi, Juraj (Jurij) Režek 1854 - 1942) je bil šolski nadzornik v Ljubljani in član mestnega šolskega sveta, Anton Ivan Režek (1867 - 1946) je bil duhovnik in slovenski misijonar v ZDA in Boris Režek (1908 - 1986), vnuk Juraja Režka, je bil književnik, esejist, alpinist, urednik, filmski režiser in scenarist. S Krašnjega Vrha smo se odpravili po botanični učni gozdni poti do glavne ceste proti Radovici. V Radovici smo si šli ogledat še našo zadnjo točko - Šterna.
ŠTERNA
Gre za obzidan kraški izvir (obnovljeno vaško črpališče vode), ki ga tako kot izvir Orehovec ščiti lurška Marija. Izvir se nahaja na dnu kraške vrtače, ki jo obdajajo vinorodna pobočja na katerih je prisotno intenzivno vinogradništvo. Izvir je periodičen, kar pomeni, da presahne, ko je pomanjkanje vode, v bolj sušnem delu leta pa je njegov pretok 0,1 l/s. Neposrednih virov onesnaževanja ni, je pa izvir na območju intenzivnega kmetovanja in zgoščene poselitve, s tem pa zelo vodnoekološko občutljiv. Kemična analiza vode ni bila opravljena, opažanja pa so, da je njena kakovost dobra, saj ni bilo moč zaznati nikakršnih sledov barve, vonja, motnosti oz. vidnih onesnaževalcev. Ekološka občutljivost izvira je še večja, ker se ne nahaja znotraj območja zaščitene naravne vrednote in ni nobene zakonske podlage, ki bi ga dodatno ščitila. Takšnih vodnih virov je v Beli krajini še 22 oz. 8,4 % od vseh skupaj.
