Drugi pohod je potekal v torek, 28. maja 2013 na območju občine Semič, in sicer na trasi: Blatnik pri Črmošnjicah – Srednja vas – Divji potok (učna pot v soteski pri Črmošnjicah).
Območje leži zunaj belokranjskega kraškega ravnika na prevalu med Belo krajino in Dolenjsko, gre pa za pokrajinski tip podolja in ozkih dolin manjših vodotokov Črmošnjiške doline. Zaradi prevlade dolomita je tukaj površje manj zakraselo, več je površinskih vodotokov, okoliška pobočja pa so manj strma in bolj zaobljena ter položna. Dolinska dna so ravna, a ozka. Zaradi nadmorskih višin izven toplotnega pasu (nad 450 m) so podnebni pogoji tukaj ostrejši in omejujejo možnost za intenzivno poljedelstvo (Plut, 1983).
OBELISK (Blatnik pri Črmošnjicah)
Pohodniki so se odpravili iz Vrčic naproti vasi Blatnik pri Črmošnjicah. Prva postojanka je bila slabih 100 m v severozahodni smeri od cerkve Sv. Križa, in sicer so si udeleženci ogledali obelisk oz. kamnito piramido ob Mlinarjevem izviru, ki predstavlja spomin na otvoritev prvega belokranjskega vodovoda. Slovesna otvoritev vodovoda je bila 11. Julija 1898. Vodovod je gradilo dunajsko podjetje Wagenfuhrer, zajet pa je bil na treh izvirih: Mlinarjev izvir, Blatni izvir in Zdrav izvir. Iz rezervoarja na Blatniku je voda tekla po litoželeznih ceveh v rezervoar pri železniški postaji v Kotu, od tu pa je en krak tekel proti Semiču in drug proti Črnomlju. Vodovod ni bil speljan v hiše, temveč le na javne pipe v dvajsetih naseljih, med prebivalstvom pa ni vzbujal samo navdušenja, temveč tudi pomisleke. Zbali so se, da živina, navajena deževnice iz luž, ne bo hotela piti čiste studenčnice.
Med prvimi vasmi, ki so dobile vodovod do hiš, je bila kočevarska vas na Planini. Leta 1928 jim ga je zgradilo podjetje Furlan iz Ljubljane. Iz obzidanega studenca je voda speljana v betonski zbiralnik, ki drži 60 m3, od tu pa voda teče proti zbiralniku v vasi Planina. Poleg njega so korita za napajanje živine. Vse do leta 1956 ni bilo večjih razširitev vodovodnega omrežja, saj so bili zajeti izviri zelo skromni (Kamra, 26. 5. 2013).
Pot je naprej potekala po nekdanjih cestnih poteh v gozdu in na jasi proti Srednji vasi. Na poti je še ena manjša nekdanja kočevarska vas, Brezovica, ki je pomembna iz vidika, da predstavlja tudi razvodnico med porečjem reke Krke in porečjem reke Kolpe. Pred vasjo vode sodijo v porečje reke Kolpe, naprej od vasi v gozdni grapi pa izvira Divji potok, ki svoj tok ubere proti reki Krki.
Po približno dveh kilometrih hoje so pohodniki dosegli svoj naslednji cilj, Srednjo vas. V Srednji vasi so se ustavili in si na kratko odpočili pri enem od njenih urejenih izvirov, ki priteče na površje izpod kapelice.
SREDNJA VAS
V Srednji vasi se nahaja tudi izvir, ki predstavlja velik pomen za prebivalce Semiča, izvir Guče. Izvir ima pretok 16 l/s in je od leta 1972 zajet za potrebe semiškega vodovoda. Namreč, majhna izdatnost vodnih virov na Blatniku in velika poraba vode v vmesnih naseljih do Semiča, je vplivala na potrebo po dodatnih vodnih virih. Pomemben porabnik vode v Semiču je poleg prebivalcev tudi podjetje Iskra, ki je zaradi pomanjkanja vode velikokrat utrpelo gospodarsko škodo. Sicer pa za Srednjo vas velja, da je bila največja vas v k.o. Črmošnjice. Do leta 1830 je štela 18 hiš, do leta 1941 pa 30. V vasi so prebivali Kočevarji, ki so se (z izjemo dveh družin: Jaklitscheva in Jakschejeva) med vojno izselile. V vasi je ostalo 10 ljudi.
Leta 1944/45 je v vasi bila zbirna baza ameriških pilotov in padalcev, po vojni pa so se v vas doselili delavci gozdnega gospodarstva Črmošnjice, med njim tudi Romi iz Semiča in Črnomlja (Hudorovci). Na robu vasi stoji cerkvica sv. Filipa in Jakoba (Makarovič, 2005).
Pohod se je nadaljeval v smeri toka Divjega potoka. Pri cerkvi sv. Filipa in Jakoba so pohodniki prečkali cesto in nato kmalu še leseno brv ter se preselili iz levega na desni breg Divjega potoka. Na tej točki so že dosegli urejeno učno pot ob Divjem potoku in se po njej spustili vse do vasi Mašelj.
SOTESKA DIVJEGA POTOKA
Divji potok in njegova soteska pri Črmošnjicah spada med hidrološke, geomorfološke in ekosistemske naravne vrednote državnega pomena. Celoten potok je dolg 3,5 km izliva pa se v Črmošnjičico, ki izvira v gozdu nasproti vasi Črmošnjice in potem nadaljuje svoj pot proti Dolenjskim Toplicam. Divji potok ima značaj hudournika in je ustvaril slikovito strugo s tolmuni, slapovi in brzicami. Posebnost njegove struge so lehnjakovi pragovi. Lehnjak je lahka in prozorna karbonatna kamnina rumeno-rjave barve, ki nastaja tako, da se iz vode (zaradi uhajanja ogljikovega dioksida) izloča mineral kalcit. Ta tako zajame mahove, njegovemu nastanku pa hitro sledi še hitrejši tok vode, še večje brzice in močnejše poglabljanje struge. Ponekod so ga uporabili tudi kot gradbeni material (okoliške hiše).
MAŠELJ
V vasi Mašelj se zaključi urejena krožna učna pot ob slikovitem odseku Divjega potoka, je pa v njej še en kraški izvir, ki je prav tako državnega hidrološkega in geomorfološkega pomena, izvir Mašelj. Izvir priteče na površje iz jame (odprtine) na skalnatem pobočju, višinska razlika do vasi pa vpliva na to, da vanjo pada kot slap. Mašelj predstavlja izdaten levi pritok Divjega potoka, je pa imel velik pomen nekoč, saj so vse do 2. svetovne v vasi zaradi njega imeli 2 žagi, 2 mlina in celo manjšo elektrarno (od leta 1927), ki je zagotavljala elektriko tudi za višje ležeče Črmošnjice.
ČRMOŠNJICE
Pohod se je zaključil v vasi Črmošnjice. Vas leži na terasi na levem bregu Divjega potoka ob cesti Dolenjske Toplice – Črnomelj. Gre za nekdanjo kočevarsko vas, podobne zasnove kot je trg. Črmošnjiška župnija je najstarejša kočevarska župnija na tej strani Roga, ustanovljena leta 1509, omenja pa jo tudi Valvasor (Makarovič, 2005). Vas je dobila elektriko iz Mašlja (l. 1927) in vodovod iz Srednje vasi (l. 1928). Sredi vasi stoji cerkev Marijinega vnebohoda, prvič omenjena leta 1526.
Viri in literatura
Plut, D., 1983. Mladinski raziskovalni tabori:Bela krajina – Semič. Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije, Gibanje "Znanost mladini", Ljubljana, Filozofska fakulteta – Oddelek za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, str.125.
KAMRA – digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin: Prvi belokranjski vodovodi.
URL: http://www.kamra.si/Default.aspx?module=5&id=2417 (citirano 26. 5. 2013)
Makarovič, M., 2005. Črmošnjiško-Poljanska dolina in njeni ljudje. Kočevarji staroselci in Slovenci iz preteklosti v sedanjost. ZRC. Društvo Kočevarjev staroselcev. Ljubljana, str. 543.