Tretje srečanje smo začeli na Vinjem vrhu. Zbrali smo se pred cerkvico Svete trojice in pozorno prisluhnili pripovedovanju turistične vodičke Tatjane Zupančič, ki se je zelo potrudila in nam prestavila vse umetniške in zgodovinske vidike cerkvice.
Cerkev je bila sezidana leta 1647. Pred vhodom ima odprto lopo in v notranjosti pozlačen glavni oltar. Cerkev ima osem strano obliko s kupolo, pokrito s skodlami. Pod sliko sv. Trojice stoji pozlačena kiparska skupina sv. Trojica, ki krona Marijo. Cerkev pa ima še 2 stranska lesena bogato okrašena oltarja in prižnico. Najbolj zanimiv del je bilo restavratorsko delo cerkve, ki so ga pričeli leta 2000 in danes je cerkvica v čudovitem stanju, zato smo bili nad njo zelo navdušeni (http://www.belakrajina.si/sl/intro/mesta-trgi-vasi/vinji-vrh, pridobljeno 24.8.2009).
Po ogledu cerkve smo se odpravili proti Gradcu, da bi ogledali Grad Gradac, nekoč ponos, a danes le zapuščena razvalina. Grad stoji na okljuku reke Lahinje in je bil v pisnih virih prvič omenjen leta 1326 kot Gräcz. Na začetku 17. stoletja je bil v lasti znane in premožne italijanske plemiške rodovine grofov Thurn-Valsassina. Leta 1692 je prišla gospoščina v roke plemenitih Burgstallov, lastnikov gradu Krupa in Pobrežje. Ob koncu stoletja je bil grad last rodovine Gusič (http://www.belakrajina.si/sl/intro/kulturna-dediscina/grad-gradac, pridobljeno 24.8.2009).
V grajskem parku se nahaja grobnica s kamnitim sarkofagom leta 1831 umrlega Jurija Gusiča, predzadnjega lastnika, ki je ob prezidavah gradu vtisnil svoj pečat. Leta 1846 je grad kupil Franc vitez Fridau, ki je v Gradcu leta 1858 zgradil železolivarno s plavžem in jo oskrboval z železovo rudo, nakopano v Beli krajini. Železolivarna je delovala do leta 1882, nato se je zamenjalo še nekaj lastnikov − zadnji med njimi je bil, pred drugo svetovno vojno, zagrebški trgovec Šutej (prav tam).
Med drugo svetovno vojno je bila v gradu partizanska bolnišnica, v letih 1944/45 pa tudi oficirska šola VDV. Po vojni je bila v njem šola za težko vzgojljive mladostnike in nato kmetijsko-gospodinjska šola, dokler niso po letu 1956 v njem uredili stanovanja (prav tam).
Nekateri udeleženci so tam celo obiskovali šolo in se še živo spominjajo, da je bil grad v veliko boljšem stanju, vendar se zaradi pogostih menjavanj lastnikov, grad ni pravilno vzdrževal.
